Masala Dosa

Sezona v službi je v polnem teku, jaz pa utrujena od nenehnega strmenja v računalniški zaslon. Ko se ob sedmih ali osmih zvečer, končno privlečem čez vhodna vrata, je moja alergija na računalnike na višku in se jih zato otepam na vse pretege. Stres in post potovalna depresija pa sta me prisilila, da dvignem rit in se spravim nazaj v moje blaženo stanje.

Making_MasalaDosaTrivandrum

Ljubezen, sreča in vse najlepše gre najprej skozi želodec. No ja, mogoče ne ravno čisto vse. A kako naj iz sebe spravim vse to depresivno sranje, kot da se dodobra najem dobre hrane. Pravijo, da te hrana v Indiji res pripravi do prave prečiščevalne kure. No ja, na potovanju se zame to res ni izkazalo za resnično, saj v dveh mesecih v Indiji nisem imela nobenih problemov s prebavo. Edini problem, ki sem ga imela je bil, da je moj želodec premajhen, da bi lahko vase strpala toliko dobrot kot jih pripravijo v Indiji. Spomini na Indijsko hrano so vzpodbudili najino pot spominov na tole gurmansko dogodivščino. Pa sva šla. Skočila sva na avtobus, oziroma dva da sva se teleportirala v Indijo. Kljub temu, da živiva v pretežno Indijski soseski, je ni bolj Indijske soseske kot je tista v Southallu na zahodnem delu Londona. Na vsaki postaji proti cilju, je vstopilo več turbanov in sarijev ter melodija njihovih jezikov je pripravila najine brbončice na prihajajoče kosilo.

Vsedla sva se za mizo, že odločena kaj bova naročila še predno sva dobila jedilnike. Kot dva kirurga sva si pri umivalnikih zdrgnila roke ter nato preučila okolico. Sami indijci, dekoracija kot v tipični indijski Dhaba restavraciji ter skozi okno mavrična procesija domačinov v svojih opravah. Spomini so prihajali na plano v počasnem teku, kot ko čakaš vodo da zavre. Mehurček pri mehurčku, dokler jih ni vedno več ter postanejo večji. Vedno več spominov, ko sem zagledala Doso velikanko na pladnju natakarja, ki je počasi prihajala bližje in bližje dokler se ni ustavila pred mojim nosom. Hrustljava palačinka iz riža ter leče ter polnjena s čebulo ter krompirjem ter tremi različnimi 'chutney' omakicami ter pekočim Sambar karijem ob strani. V momentu, ko so se okusi razlezli po mojih ustih, so spomini dokončno privreli na plano. Okusi Masala dose so vzpodbudili moje čustvo sreče in zadovoljstva ter s pogledom na okolico sem za trenutek pozabila na ta stresni pričetek sezone v službi. V tem momentu sem bila v Južni Indiji, kjer sem jedla Masala doso dva obroka na dan in se je še vedno nisem naužila dovolj. Skoraj nisem želela poplakniti teh čudovitih spominov z Masala čajem ter oditi proti domu. Počasi kot polža sva se premikala po ulici ter opazovala trgovinice z indijskimi dobrotami, opazovala sarije v izložbah ter nisem se mogla upreti mini ponvici za delanje zabel za najine domače karije. A tako kratek izlet na kosilo, mi je pustil tak velik pečat v obliki nasmeška in dal pobudo da se zopet vrnem k tistemu kar me veseli. Raziskovanju, pisanju ter uživanju čudovitih jedi. Očitno je tale prečiščevalna kura z indijskimi dobrotami vseeno uspela, četudi le za trenutek.

Masala Dosa Mamalapuram

Kuharski blues

Sedaj je čas za polnjenje ust! Vsi najini gostje si bodo bajsasti lizali prste in me kovali v zvezde, medtem ko si bodo po mojih mojstrovinah rahljali pasove. Kleli bodo moje dobrote, saj jih nikoli ne bodo imeli dovolj.

francoski zajtrk_edited_edited.jpg

Ja pa ja de. Dve leti življenja brez kuhinje in je moja spretnost kuhanja postala le še daljni spomin. Tako navdušena nad novimi jedmi, ki sva jih spoznala na potovanju se sedaj počutim kot pianist z zlomljenimi prsti. Prvi vikend pokušanja novih indijskih jedi in okusi so uspeli kot po načrtu, a ko sem se končno odločila te iste jedi narediti za goste se mi kot naročeno ponesreči. Pa poizkusim znova in je še huje. Aaaaargh. Ko kuham le za naju vedno uspe, a ko želim kuhati za druge je vse le en kup kravjega gnoja. Razočarana, poizkušam prepričati goste, da jed ni pokazala popolnega obraza in da ja še znam kuhati.........samo očitno ne več za druge. Skorajda v kuharski depresiji sedaj dvomim v nastanek tega bloga, saj mi tudi preprosti recept čokoladne sladice ni uspel. Kljub temu, da recept pravi da vse le zmiksaj skupaj ter postavi v hladilnik.

Ampak ne, se ne dam. 2017 bo boljše kuharsko leto in bom trmasto kuhala eno in isto jed, dokler mi ne uspe v vsakem poizkusu. Odločena, da mi uspe, odločena da bom lahko končno slikce jedi pripopala na tole stran in delila potovalno zgodbo te jedi. Recept pa hitro zapisala in ga spravila, dodelala dokler ne si ne bo zaslužil mesta v moji zbirki.

V vsem tem, vidim le problem obdržati zakonski stan, saj bo moj dragi bogi revež moral jesti eno in isto jed dokler mu ta ne bo štrlela skozi ušesa. In ko mu bo, mu bom skuhala še eno porcijo, da se le prepričam da recept zares drži.

Pa sva doma

Čisto po počasnem otoškem času sva, po mesecu čakanja na vse papirje, končno dobila ključe v roke. Ohhh tiste kuhinjske igrače, ki so se mi v zadnjih dveh letih prikradle v misli bodo končno v moji kuhinji. Čakaj! Ali si nisva na potovanju obljubila, da bo najino življenje ostalo minimalistično in brez materialnega preobilja? Tale obljuba je skorajda šla tako hitro v pozabo, kot vsaka obljuba tistemu tam gori iz mojega otroštva. Ko sem zvečer pred kontrolko obljubila, da bom vsak večer pridno molila, če mi le uspe dobiti željeno oceno. Nato pa naslednji dan izgubila spomin, saj o tej obljubi ni bilo ne duha ne sluha. Jah, tisti tam zgoraj si je sam kriv, kaj pa ni zahteval podpisa pogodbe.

Odločena, da tokratna obljuba sami sebi ne gre po gobe, sem se odločila da bo moja kuhinja, le z minimalnimi popravki in pridobitvami, ostala taka kot je. No ja, z minimalnimi pridobitvami v smislu igrač in z maksimalnimi pridobitvami dobrot.

Že prvi vikend sva odšla v raziskovanje in na lov za sestavinami. Ko sva naletela na poljsko trgovinico, kjer bova nakupovala ajvar in kislo zelje, so se mi oči že zaiskrile. A oči so zasijale kot reflektorji na nogometnem stadionu, ko sva vstopila v indijski supermarket. Oblak vonjav ob vhodu, naju je vrnil nazaj v Indijske dogodivščine, in vedela sva da sva odkrila zaklad. Celi kokosi, čiliji, datlji, okre, sladkorni trs, guave, raznorazne moke, ter začimbe od kurkume do koriandra ter belih lubeničnih semen. Nisem se mogla upreti niti kilogramskim vrečam mandljev in indijskih oreščkov. Pravi raj, za vsakega pustolovskega kuhinjskega ljubitelja. S polnimi nahrbtniki sva se navdušena odpravila domov, ko sem ugotovila, da nimam začimb nikamor spraviti. Predno pojeva celo omaro vložene zelenjave, bo že leto ali dve naokoli, meni pa bodo še vedno manjkali dodatni kozarci za začimbe. Na hitro sva kupila še nekaj kozarcev, kateri so postali moj prvi kuhinjski projekt. Začimbni kozarci, so dobili svoja imena in karakter. Nekateri so bolj sladki, napolnjeni z cimetovim lubjem, ter drugi bolj temperamentni z čilijem v prahu. Spet nekateri so moji stari prijatelji, polni sušenega peteršilja iz vrta mojih staršev, ter drugi čisto novi najboljši prijatelji polni črnih gorčičnih semen.

Poglej tele lepotce, ki krasijo kuhinjo v najinem novem domu!

zacimbe.jpg

Torta Binca

 

Pa je spet tu. Ta jutranja dobrodelna kava v službi, ki meni pač ni namenjena, saj jo vsako leto zamudim. A pred mesecem dni sem se prav nasmehnila, ko sem videla da tudi naše podjetje sodeluje. O to bom pekla, sem si mislila, in si dvignila kuhinjski ego ko bodo ostali kupovali moje mojstrovine. Zame ego, za dobrodelne namene pa 'dinarčki'. Volk sit in koza bogata, ali tako nekako. Vse dokler se mi ni kuhinjski svet sesul. Dve leti na poti me nista pripravili na tale naval virusov, ki me je pustil s paraliziranimi brbončicami skozi cel teden.

In sedaj je tu, ta nesrečni petek v službi, ko moj ego trpi toliko, da sem pokupila vse osamljene kolačke od svojih sodelavcev. No koza je vseeno bogata, samo moj volčji ego ni sit. Še več! Strada toliko, da bo kmalu izgledal bolj suh kot manekenke na modnih pistah. Ga je treba malce podkrepiti in to kmalu.

Da bogi volkec ne bo predolgo stradal, je poskrbela prijateljica z svojim skrbno načrtovanim prihodom na svet pred 30 in nekaj leti. A trenutno ima vojno z ogljikovimi hidrati, tako da standardna torta ne pride v poštev. Čeprav si na tiho želim biti priča ob takšnem hudem ženskem pretepu. Standardna torta v levem kotu našega ringa in v desnem naša Binca. Katera bi zmagala? Z desnim udarcem, Binca udari in torto odnese v rob ringa ter na tla. Binci pa na masleni kremi spodrsne in pade na tortni biskvit, ki jo obvaruje pred hudimi poškodbami.

Kdo pa dandanes še želi nekaj normalnega, če pa lahko dobiš nekaj drugačnega. Pa sem dobila nov izziv. Torta s čim manj ogljikovih hidratov ampak vseeno s čokolado.

Nekako so moji možgani kuhali v smislu:

»Kaj, če bi svoj sladoledni recept priredila v tortico?

A najprej potrebujem obkljukati naslednje točke:

                Ali ima rada čokolado? Itak!

                Ali ima rada banane? Če se prav spomnim ima rada bananino nutelino torto!

OOO čaki, čaki. Saj res! Obsedenka z nutello je!

Kaj če menjam lešnike namesto mandljeve baze, da dobi tortica nekakšen nutelin priokus?

Po vrhu pa naredim 'strjenko' iz avokada, banane in čokolade?«

Seznam sestavin je kaj kmalu pristal v elektronskem nabiralniku mojega dragega, ki je pridno nakupil vse potrebno. Jaz pa sem v soboto zjutraj zavihala pižamo in se spravila v še vedno sposojeno kuhinjo.

Pred deseto uro zjutraj, je bila torta že pod aluminijasto folijo ter v hladilniku. Jaz pa sem se odpravila vasovat vse do naslednjega popoldneva. Ob prihodu pa sem obod odprla in pričakovala da se bo vse skupaj sesedlo, a glej ga zlomka torta je bila pokonci. S petimi minutami viška, sem nadrobila mlete lešnike, ribano čokolado ter še pest celih lešnikov na torto, pogladila ob strani z lopatico in TADA! Tortica je bila pripravljena na poizkušnjo.

Okus je bil sicer malce bolj čokoladen kot nutellin, tako da v prihodnje bom verjetno dodala še malenkost več lešnikov. Z končnim izdelkom sem bila navdušena, jedci pa se tudi niso prav nič pritoževali nad nesladkano tortico.

Stric gugl pa je potrdil, da je tale tortica več kot prepolovila količino OH. Binca pa je s to tortico sklenila premirje.

 

Modra potovalka

Prsut.jpg

Ždi in me čaka, da jo končno obiščem in odpeljem domov. Potrpežljivo je sedela, v dnevni sobi zahodnega Londona mesec dni, ko ji je končno počilo. »Lu, a je v vajini prtlagi kakšna hrana, ki bi se lahko pokvarila ali tekočina? Ker sumljivo smrdi in vsak dan bolj. Al so to samo vajini štumfi? Hehe.«

Hmm. Ja, veliko hrane je v njej. Pravzaprav so v njej samo kuhinjske potrebščine in dobrote, ki jih pridno 'švercava' iz Slovenije.

V glavi se mi je zavrtel celoten film, dvodnevnega pakiranja modre kuhinjske potovalke v dnevni sobi mojih staršev, tam nekje pri Ljubljani. Vsa njena vsebina se mi je pred očmi pribruhala, a žal ne v bruhalnem loku. Bolj v smislu, ko te prijateljica spravi v nekontroliran smeh, tebi pa se z polnimi usti hrane zaleti en košček, ki zaluča vso hrano na belo steno. In sedaj kot razgledan gledalec te stenske umetnije, poizkušam izločiti tisto bistvo, ki jo je slikar poizkusil prikazati. V mojem primeru tokrat je bistvo tisto, ki povzroča ta 'štumfni' smrad.

Žgečkanje možganov se je pričelo z sušenimi zelišči ter orehi iz vrta mojih staršev, do tistih dveh konjskih vakumsko zapakiranih salam, indonezijske vanilije in dimljene indijske Tamarinde. Vse do treh kozarčkov vloženih tartufov, domačega čemaževega pesta in pravega prekmurskega bučnega olja z še nekaj malenkosti. Ampak vse je tako previdno zapakirano, da ne bi smel biti problem. A moja modra potovalka se ni dala. Tako prijazno sta nama prijatelja hranila najino modro potovalko, da nisem mogla dopustiti da se najina potovalka tako znaša nad njima. Po nekaj sporočilih, sem ju prosila da naj le odpreta ter pregledata, čemur je sledilo njuno sporočilo z sliko.

Zavit z vrečkami je bil to neznani vsiljivec, ki pa se je po kakšni uri končno prikazal v mojem spominu.

Moja preljuba mama, je čisto tako kot vsaka slovenska mama, poskrbela da bo hčerka vzela vse potrebno. Posodo, katero je kupila ter jo pridno 'šparala' le kakšnih 15let, saj mora vsaka slovenska deklina ko odide od doma imeti vse potrebno za prvo kuhinjo. Pa četudi to ni bil prvi odhod od doma, pa tudi drugi, niti tretji ne. Moja mami je pač predobra duša in najbolj skrbna mama na tem svetu, ki se je odrekla tudi svojemu 'magic bulletu', da je osrečila mojega možeka.

Ne samo posode, kot prava mama nama je dala tudi popotnico. Iz zamrzovalne skrinje je privlekla vrečko v vrečki v vrečki ter zavito v vrečko. V njej pa pršut. Kljub mojemu »ne, mami« je ta pršut pristal v najini modri potovalki. V vsej selitveni raztresenosti, verjetno nisem 'šmirglala' in sem to nesrečno gmoto zagrabila ter stlačila skupaj z ostalimi zadnjimi potrebščinami.

In ta boga gmota, je kot srce najine modre potovalke, odpovedala. Ob tem pa je tako kot bi vsakega, travmatizirala najina prijatelja z svojim grozovitim vonjem. Na srečo v nesreči, sta ta prijatelja slovenca, in sta tudi sama deležna takih lepih gest svojih staršev, kljub temu da se meso le redko pojavi na njuni mizi. Modra potovalka pa sedaj še naprej čaka, da končno najdeva prostor pod oblaki, ki mu bova lahko rekla dom.

 

 

Začetek ali konec potovanja

Vsak dan na desetine novih kulinaričnih navdihov ter na stotine različnih eksotičnih sestavin. Tako me srbi želodec da poizkusim nove kombinacije, ki so se mi porajale na poti, jaz pa brez kuhinje. Počutim se kot sestradan otrok, ki mora sedeti pred 'štruco' kruha a vsakič ko iztegne roko ugotovi, da je 'štruca' le iluzija. Dve leti nabiranja idej, na voljo pa le občasna kuhinja kateri manjkajo ključne sestavine in orodja. Kako jo pogrešam, mojo kuhinjo. Mojo ljubico, ki je polna tako klasičnih kot eksotičnih začimb, četudi so le-te zaprte v starih pesto kozarčkih katere krasi pleskarski trak in na njemu slovensko-angleško poimenovanje. Polna malih draguljev v preobleki sojine omake, kari paste, ribje omake ali bučnega olja. Da ne govorim o pripomočkih za kaljenje kalčkov in zavijanje suši rolic, ali pa o mojem kruhovskem pekaču (hvala Le) ter super silikonskih 'papirčkov' za peko kolačkov. Hmmmm.

Misli na mojo kuhinjo, so mojo post popotniško depresijo razblinile. Da, še bi potovala, ampak ali lahko s seboj prinesem mojo celotno kuhinjo?

Več kot dvoletno potovanje je končano, in nepričakovano sva se vrnila, kjer sva pričela. London. Iskanje nove službe, urejanje Tan-ove nove delovne vize, in iskanje najine KUHINJE. Stresno obdobje, a imam občutek da je stresno bolj zaradi pomanjkanja kuhinje, kot pa kopnenja funtov na najinem računu. Kuhinja predstavlja veliko več, kot le ustalitev. Z kuhinjo potujeva v znane kraje in njihove okuse, z vonjem jedi si pričarava ambient domačinov, na plan pa priplavajo pustolovski spomini s potovanja kot tudi spomini na najino življenje pred potovanjem. In tako kot takrat, tudi sedaj nadaljujeva najino potovanje na krožniku, tako kot se spodobi za samooklicana popotna gurmana.