Začetek ali konec potovanja

Vsak dan na desetine novih kulinaričnih navdihov ter na stotine različnih eksotičnih sestavin. Tako me srbi želodec da poizkusim nove kombinacije, ki so se mi porajale na poti, jaz pa brez kuhinje. Počutim se kot sestradan otrok, ki mora sedeti pred 'štruco' kruha a vsakič ko iztegne roko ugotovi, da je 'štruca' le iluzija. Dve leti nabiranja idej, na voljo pa le občasna kuhinja kateri manjkajo ključne sestavine in orodja. Kako jo pogrešam, mojo kuhinjo. Mojo ljubico, ki je polna tako klasičnih kot eksotičnih začimb, četudi so le-te zaprte v starih pesto kozarčkih katere krasi pleskarski trak in na njemu slovensko-angleško poimenovanje. Polna malih draguljev v preobleki sojine omake, kari paste, ribje omake ali bučnega olja. Da ne govorim o pripomočkih za kaljenje kalčkov in zavijanje suši rolic, ali pa o mojem kruhovskem pekaču (hvala Le) ter super silikonskih 'papirčkov' za peko kolačkov. Hmmmm.

Misli na mojo kuhinjo, so mojo post popotniško depresijo razblinile. Da, še bi potovala, ampak ali lahko s seboj prinesem mojo celotno kuhinjo?

Več kot dvoletno potovanje je končano, in nepričakovano sva se vrnila, kjer sva pričela. London. Iskanje nove službe, urejanje Tan-ove nove delovne vize, in iskanje najine KUHINJE. Stresno obdobje, a imam občutek da je stresno bolj zaradi pomanjkanja kuhinje, kot pa kopnenja funtov na najinem računu. Kuhinja predstavlja veliko več, kot le ustalitev. Z kuhinjo potujeva v znane kraje in njihove okuse, z vonjem jedi si pričarava ambient domačinov, na plan pa priplavajo pustolovski spomini s potovanja kot tudi spomini na najino življenje pred potovanjem. In tako kot takrat, tudi sedaj nadaljujeva najino potovanje na krožniku, tako kot se spodobi za samooklicana popotna gurmana.