Modra potovalka

Prsut.jpg

Ždi in me čaka, da jo končno obiščem in odpeljem domov. Potrpežljivo je sedela, v dnevni sobi zahodnega Londona mesec dni, ko ji je končno počilo. »Lu, a je v vajini prtlagi kakšna hrana, ki bi se lahko pokvarila ali tekočina? Ker sumljivo smrdi in vsak dan bolj. Al so to samo vajini štumfi? Hehe.«

Hmm. Ja, veliko hrane je v njej. Pravzaprav so v njej samo kuhinjske potrebščine in dobrote, ki jih pridno 'švercava' iz Slovenije.

V glavi se mi je zavrtel celoten film, dvodnevnega pakiranja modre kuhinjske potovalke v dnevni sobi mojih staršev, tam nekje pri Ljubljani. Vsa njena vsebina se mi je pred očmi pribruhala, a žal ne v bruhalnem loku. Bolj v smislu, ko te prijateljica spravi v nekontroliran smeh, tebi pa se z polnimi usti hrane zaleti en košček, ki zaluča vso hrano na belo steno. In sedaj kot razgledan gledalec te stenske umetnije, poizkušam izločiti tisto bistvo, ki jo je slikar poizkusil prikazati. V mojem primeru tokrat je bistvo tisto, ki povzroča ta 'štumfni' smrad.

Žgečkanje možganov se je pričelo z sušenimi zelišči ter orehi iz vrta mojih staršev, do tistih dveh konjskih vakumsko zapakiranih salam, indonezijske vanilije in dimljene indijske Tamarinde. Vse do treh kozarčkov vloženih tartufov, domačega čemaževega pesta in pravega prekmurskega bučnega olja z še nekaj malenkosti. Ampak vse je tako previdno zapakirano, da ne bi smel biti problem. A moja modra potovalka se ni dala. Tako prijazno sta nama prijatelja hranila najino modro potovalko, da nisem mogla dopustiti da se najina potovalka tako znaša nad njima. Po nekaj sporočilih, sem ju prosila da naj le odpreta ter pregledata, čemur je sledilo njuno sporočilo z sliko.

Zavit z vrečkami je bil to neznani vsiljivec, ki pa se je po kakšni uri končno prikazal v mojem spominu.

Moja preljuba mama, je čisto tako kot vsaka slovenska mama, poskrbela da bo hčerka vzela vse potrebno. Posodo, katero je kupila ter jo pridno 'šparala' le kakšnih 15let, saj mora vsaka slovenska deklina ko odide od doma imeti vse potrebno za prvo kuhinjo. Pa četudi to ni bil prvi odhod od doma, pa tudi drugi, niti tretji ne. Moja mami je pač predobra duša in najbolj skrbna mama na tem svetu, ki se je odrekla tudi svojemu 'magic bulletu', da je osrečila mojega možeka.

Ne samo posode, kot prava mama nama je dala tudi popotnico. Iz zamrzovalne skrinje je privlekla vrečko v vrečki v vrečki ter zavito v vrečko. V njej pa pršut. Kljub mojemu »ne, mami« je ta pršut pristal v najini modri potovalki. V vsej selitveni raztresenosti, verjetno nisem 'šmirglala' in sem to nesrečno gmoto zagrabila ter stlačila skupaj z ostalimi zadnjimi potrebščinami.

In ta boga gmota, je kot srce najine modre potovalke, odpovedala. Ob tem pa je tako kot bi vsakega, travmatizirala najina prijatelja z svojim grozovitim vonjem. Na srečo v nesreči, sta ta prijatelja slovenca, in sta tudi sama deležna takih lepih gest svojih staršev, kljub temu da se meso le redko pojavi na njuni mizi. Modra potovalka pa sedaj še naprej čaka, da končno najdeva prostor pod oblaki, ki mu bova lahko rekla dom.