Kuharski blues

Sedaj je čas za polnjenje ust! Vsi najini gostje si bodo bajsasti lizali prste in me kovali v zvezde, medtem ko si bodo po mojih mojstrovinah rahljali pasove. Kleli bodo moje dobrote, saj jih nikoli ne bodo imeli dovolj.

francoski zajtrk_edited_edited.jpg

Ja pa ja de. Dve leti življenja brez kuhinje in je moja spretnost kuhanja postala le še daljni spomin. Tako navdušena nad novimi jedmi, ki sva jih spoznala na potovanju se sedaj počutim kot pianist z zlomljenimi prsti. Prvi vikend pokušanja novih indijskih jedi in okusi so uspeli kot po načrtu, a ko sem se končno odločila te iste jedi narediti za goste se mi kot naročeno ponesreči. Pa poizkusim znova in je še huje. Aaaaargh. Ko kuham le za naju vedno uspe, a ko želim kuhati za druge je vse le en kup kravjega gnoja. Razočarana, poizkušam prepričati goste, da jed ni pokazala popolnega obraza in da ja še znam kuhati.........samo očitno ne več za druge. Skorajda v kuharski depresiji sedaj dvomim v nastanek tega bloga, saj mi tudi preprosti recept čokoladne sladice ni uspel. Kljub temu, da recept pravi da vse le zmiksaj skupaj ter postavi v hladilnik.

Ampak ne, se ne dam. 2017 bo boljše kuharsko leto in bom trmasto kuhala eno in isto jed, dokler mi ne uspe v vsakem poizkusu. Odločena, da mi uspe, odločena da bom lahko končno slikce jedi pripopala na tole stran in delila potovalno zgodbo te jedi. Recept pa hitro zapisala in ga spravila, dodelala dokler ne si ne bo zaslužil mesta v moji zbirki.

V vsem tem, vidim le problem obdržati zakonski stan, saj bo moj dragi bogi revež moral jesti eno in isto jed dokler mu ta ne bo štrlela skozi ušesa. In ko mu bo, mu bom skuhala še eno porcijo, da se le prepričam da recept zares drži.