Masala Dosa

Sezona v službi je v polnem teku, jaz pa utrujena od nenehnega strmenja v računalniški zaslon. Ko se ob sedmih ali osmih zvečer, končno privlečem čez vhodna vrata, je moja alergija na računalnike na višku in se jih zato otepam na vse pretege. Stres in post potovalna depresija pa sta me prisilila, da dvignem rit in se spravim nazaj v moje blaženo stanje.

Making_MasalaDosaTrivandrum

Ljubezen, sreča in vse najlepše gre najprej skozi želodec. No ja, mogoče ne ravno čisto vse. A kako naj iz sebe spravim vse to depresivno sranje, kot da se dodobra najem dobre hrane. Pravijo, da te hrana v Indiji res pripravi do prave prečiščevalne kure. No ja, na potovanju se zame to res ni izkazalo za resnično, saj v dveh mesecih v Indiji nisem imela nobenih problemov s prebavo. Edini problem, ki sem ga imela je bil, da je moj želodec premajhen, da bi lahko vase strpala toliko dobrot kot jih pripravijo v Indiji. Spomini na Indijsko hrano so vzpodbudili najino pot spominov na tole gurmansko dogodivščino. Pa sva šla. Skočila sva na avtobus, oziroma dva da sva se teleportirala v Indijo. Kljub temu, da živiva v pretežno Indijski soseski, je ni bolj Indijske soseske kot je tista v Southallu na zahodnem delu Londona. Na vsaki postaji proti cilju, je vstopilo več turbanov in sarijev ter melodija njihovih jezikov je pripravila najine brbončice na prihajajoče kosilo.

Vsedla sva se za mizo, že odločena kaj bova naročila še predno sva dobila jedilnike. Kot dva kirurga sva si pri umivalnikih zdrgnila roke ter nato preučila okolico. Sami indijci, dekoracija kot v tipični indijski Dhaba restavraciji ter skozi okno mavrična procesija domačinov v svojih opravah. Spomini so prihajali na plano v počasnem teku, kot ko čakaš vodo da zavre. Mehurček pri mehurčku, dokler jih ni vedno več ter postanejo večji. Vedno več spominov, ko sem zagledala Doso velikanko na pladnju natakarja, ki je počasi prihajala bližje in bližje dokler se ni ustavila pred mojim nosom. Hrustljava palačinka iz riža ter leče ter polnjena s čebulo ter krompirjem ter tremi različnimi 'chutney' omakicami ter pekočim Sambar karijem ob strani. V momentu, ko so se okusi razlezli po mojih ustih, so spomini dokončno privreli na plano. Okusi Masala dose so vzpodbudili moje čustvo sreče in zadovoljstva ter s pogledom na okolico sem za trenutek pozabila na ta stresni pričetek sezone v službi. V tem momentu sem bila v Južni Indiji, kjer sem jedla Masala doso dva obroka na dan in se je še vedno nisem naužila dovolj. Skoraj nisem želela poplakniti teh čudovitih spominov z Masala čajem ter oditi proti domu. Počasi kot polža sva se premikala po ulici ter opazovala trgovinice z indijskimi dobrotami, opazovala sarije v izložbah ter nisem se mogla upreti mini ponvici za delanje zabel za najine domače karije. A tako kratek izlet na kosilo, mi je pustil tak velik pečat v obliki nasmeška in dal pobudo da se zopet vrnem k tistemu kar me veseli. Raziskovanju, pisanju ter uživanju čudovitih jedi. Očitno je tale prečiščevalna kura z indijskimi dobrotami vseeno uspela, četudi le za trenutek.

Masala Dosa Mamalapuram