Kaos v Indiji – Kaos v moji glavi

Sedim na postelji, računalnik v naročju, internet je skoraj neeksistenčen (al kako se že reče), jaz pa ne vem kaj bi. Tan spi, po burni noči bruhanja, medtem ko sem jaz spala celo noč kot polh. A vseeno nimam energije za se spravit na ulico iz katere v sobo slišim nenehno trobljenje, in glasne motorje rikš. Rabim mir in tišino, kar mi očitno ne uspeva najti niti v najini kletni sobici, v katero sva se preselila danes.

Pa se borim z mislijo, da bi pa le morala napisati nekaj strani za knjigo, a nekako ne gre. Toliko idej, kaj napisati a vseeno se ne zmorem skoncentrirati na eno, kaj šele najti besede s katerimi bi vse skupaj spravila v celoto. Ne bom se silila, saj bo na koncu le skropucalo, ki ne bo ničemur podobno. Tudi moji mami zamujam že cel mesec s pisanjem o najinih tednih, pa mi tudi to noče in noče prikapljati na tale epapir. Ožemam in ožemam tele misli, pa se nič iz njih ne izcimi. Moji možgani so na izklopu in niso pripravljeni priti v realnost v kateri bi morali pokazati vsaj nekaj kreativnosti. Mogoče mi manjka branje? Tudi v to nisem prepričana, saj se z zadnjo knjigo še vedno borim, da jo le preberem do konca. V Nepalu, sem prebirala knjige kot po tekočem traku, a odkar sva nazaj v Indiji nekako ne gre. Preberem nekaj strani in že potrebujem zobotrebce da mi držijo odprte veke. Mogoče mi je Indija le prišla do živega, da ne zmorem več misliti in se osredotočiti. Uživam a obenem komaj čakam na mir, kjer mi ni treba skrivati mojih las, ko želim svoj čas. Po več kot letu in pol na poti, ni več prisrčno, ko te ustavi že n-ti domačin ali domačinka za sliko. In ko prikimas, le ta pomaha k preostalim družinskim članom, da bo imel vsak svojo sliko s teboj. Uhh, kako sem srečna da nisem kakšna holivudska igralka, in bo tole trajalo le še dober teden dokler ne odideva iz Indije. Rabim svoj miren kotiček, kamor se zatečem za moje epizode introvertizacije, ko misli polne kaosa popredalčkam na pravo mesto. Po velikosti, po barvah in po namembnosti vse v vrstah in kolonah, tako kot kozarci začimb v moji Londonski kuhinji. Ko v moji obsesivno kompulzivnosti najdem mir in neke vrste meditacijo, katera mi omogoča mojo duševno zdravje. Da se mi ne skocka. No, po naravi sem že v štartu malo skockana, a vseeno bi rada to skockanost obdržala na neki prezentativni ravni.

Evo, moja terapija s pisanjem pričenja delovati, sedaj pa grem v moj zen kotiček malo ustvarjati.  

Indijske ulice

Indijske ulice

Tale skoraj brezinformacijski blog

OZIROMA MOJE NESKONČNO BLEBETANJE BREZ SMISLA

Nekam pogosto sem pričela pisati v materinščini, kar se mi zdi nenavadno saj v letu in pol nisem napisala nič slovenskega. Hja kaj pa vem, mogoče me je po prvem prispevku presenetil vaš odziv na moje blebetanje in me je to le nekako zmotiviralo napisati še enega. In odziv je vedno večji in sorazmerno se veča moja motivacija. Hvala!

Vendar kje so vse informacije o potovanju?

V poplavi potovalnih blogov na spletu, se mi zdijo te informacije nepotrebne. Le-te so napisane v vseh preostalih blogih, forumih ter neštetih potovalnih vodičih. Ponavljati iste informacije se mi zdi nesmiselno, čeprav po drugi strani rada prebiram tovrstne prispevke ostalih blogerjev. Vendar pa me najbolj pritegnejo prispevki o razmišljanju in financah na poti (vsak si želi neko predstavo o ceni potovanja). Kaj se tem popotnikom plete po glavi ob tej potovalni izkušnji, kako rastejo kot osebnost in nadgradujejo svoje spretnosti, znanje in kako se s časom njihova povezanost s svetom tesni. Kako postanejo bolj kritični do določenih tem, ter bolj razumevajoči do preostalih. Pa čeprav se bere kot skrivni dnevnih iz otroštva in najstniških let. Ko skozi branje starih zapisov opaziš spremembo prioritet, in se skoraj zgroziš nad svojim nekdanjim razmišljanjem. To je to. To hočem videti tudi pri sebi. Radovedna sem in želim ugotoviti v kakšnem smislu se bom spremenila jaz in moje razmišljanje o tem svetu. Ali se bova s Tan-om spremenila skupaj v isti smeri, ali bova zavzela različna stališča. In če moja razmišljanja drastično odstopijo od njegovega; ali bova lahko vseeno vozila življenje skupaj? Se spoštujeva dovolj, da bova pustila drug drugemu do tako drastičnih odstopanj življenjskih pogledov? Brez vsiljevanj lastnega mnenja?

Kaj če eden izmed naju ugotovi, da ne želi končati tega potovanja? Ravno v zadnjih mesecih se nama konstantno pojavlja to vprašanje. Zanimivo da, nihče od naju ni vedel kako pričeti pogovor na to temo. A nekako sva le izustila eden drugemu, da si ne predstavljava končati to potovanje. Kako sva pred potovanjem bila prepričana, da je to 'samo enkrat v življenju' izkušnja. Da bova kasneje imela dovolj le letne dopuste za najino 'lutanje'. Ja pa ja de. Še končala nisva in že razmišljava kako bi lahko tole ponovila, za krajši čas a vseeno vsaj še enkrat v življenju. Moja starša bi verjetno rekla, da se nama je zmešalo takole vandrat po svetu. Da bi pa že bil čas, da se ustaliva. In da, seveda si želiva ustaliti, a vseeno želiva najboljše iz obeh svetov. Kdo pa ne bi?

Spremembe so že vidne, ko prebiram moj prvi poizkus pisanja knjige in se nad njim zgrozim. A se potem spomnim, v Afriki, kako sem navdušena nad svojim pisanjem razlagala Tan-u kako dobro mi gre. Danes pa tistih zapisov, ne bi dala prebrati nobenemu. Tako razočarana nad nekdanjimi zapisi, sem se projekta lotila ponovno, od začetka. Z poglobljenim vpogledom v najina pretekla doživetja, imam bolj osredotočeno vizijo kaj želim pokazati z svojim pisanjem. Pa ne me sedaj ocenjevati na podlagi teh slovenskih prispevkov, ki so le izlitje mojih misli brez vsakršne cenzure, lektoriranja ali stilskega oblikovanja. In spremembe niso le pri pisanju, bolj razločno vidim, kaj želim doseči na posameznih področjih od osebnih ciljev in kariere. Pomembnost prakse v turistični industriji se mi sedaj zdi nuja, praksa v smislu neštetih individualnih potovanj in ne le praktično delo za pisalno mizo. Torej poizkusi in napake te naredijo boljšega, saj se iz izkušenj največ naučiš. Prvi teden potovanja boš naredil največ napak, a se boš iz njih hitreje naučil in se jim v prihodnosti izognil. Prav tako je v poslu, napake so dobrodošle, saj se z njimi podjetje postopoma izboljšuje in s tem raste. Tako gre tudi osebnostna rast. Ko sva pred štirimi leti jahala kamele v Sahari, sedaj pa se zgrožam kako sem lahko izkoristila živali za zadovoljstvo moje priviligirane razvajene evropske riti.

Spet so mi misli odtavale stran od teme, tako pač je. Ena misel, me privede do druge in tista spet do tretje in tako pristanem s prispevkom kot je ta. Brez repa in glave, kot moji možgani, ki ne prenehajo razmišljati. Ok. Dovolj za danes. 

NAJINE INFORMACIJE PRIDNO ČAKAJO, DA JIH UPORABIVA.

NAJINE INFORMACIJE PRIDNO ČAKAJO, DA JIH UPORABIVA.


Potovanje in ljubezen

Ravno sva nazaj iz najinega 'pica in pir' večera, ritual najinega zakona. S tem ritualom sva pričela ze v Londonu in je zaznamoval konec tedenskega stresa ter prehod v vikend. Skupaj sva spekla najino mojstrovino, si odprla pivi in se kot moderni par usedla pred računalnik, da si pogledava film. Buljenje v zaslon je bil najin priboljšek tistega tedna, ki naju je pripravil na prehod na najin sobotni zajtrk. Da izklopiva možgane ter skrbi iz tedenskega delavnika in se tako resetirava.

Ponovni zagon je bil sobotni zajtrk v dvoje, ko me je iz postelje k mizi privabil vonj dobrot mojega dragega. Jaz mislim dobesedno, ko rečem da gre ljubezen skozi želodec, zatorej je dobra kuha lastnost ki jo oba posedujeva (četudi s tem trobiva, v lasten rog). Ameriške palačinke s svežimi borovnicami in javorjevim sirupom, ali pa omleta z avokadom in domačim kruhom in podobni pridelovalci slin so le začetek tega zajtrka. Da ne omenjam črnega caja, ki sva ga redno tihotapila iz Slovenije (jap prav ste prebrali, čaj uvažava v čajno prestolnico Evrope; Anglijo), ob katerem sva se pogovarjala skoraj vse do kosila. To je bil najin čas, ki je bil za naju svet, čas v katerem sva obstajala le midva in najine misli. Edina višja sila, ki je le poredko zmotila to idilo, je bil živcen služben klic stranke, ko se je kaj zataknilo. Na srečo se je v vseh letih to zgodilo manj kot je prstov na eni roki. To je bil čas, pri katerem je najina ljubezen rastla ali pa le čas izmenjave različnih misli o norih idejah kot npr. Kako bi izgledal svet, če nihče ne bi imel nog.

Ampak sedaj sva na poti, ko nikoli ne veva kje bova v soboto. Prvo leto sva se trudila uskladiti najino potovanje z najino tradicijo a nekako ni šlo. Skoraj tri mesece nisva imela kuhinje v kateri bi ponovila najin ritual, v Afriki je to le nekako težje. Nekako nama je uspelo dobiti v tem času eno picerijo v kateri sva usedla za najin 'pica in pir' večer v katerega sva vključila nekajurno debato, tipično najinemu sobotnem zajtrku. Nato pa je zopet minil mesec, dokler nisva presedlala v Južno Ameriko in imela najeto garsonjero. Tam pa sva se odločila za da bova taksen večer poizkusila imeti dokaj redno. Priznam, nisva bila odločena kdaj in kolikokrat, a vedela sva da to potrebujeva. Po letu potovanja pa sva imela ta ritual pod kontrolo. Vsak petek, vsak teden naju boste našli na pici in steklenici/plocevinki/kozarcu piva in solzami v očeh od smeha, si razlagala najine nore sanje in imela resne debate o najini prihodnosti, strahovih in pričakovanjih. Vzameva si čas za naju. Na tem potovanju sva venomer v družbi drug drugega a z mislimi drugje; ob planiranju naslednjega koraka, kalkuliranju računov ali preprosto v različnih svetovih ob branju knjig. V tem obdobju sva se tako navadila en drugega, da pozabiva komunicirati o naju. Komunikacija postane le del dogovarjanja za načrtovanje potovanja in se kaj hitro pozabi na partnerja, njegova občutja, želje ali le kako noro se znata zabavati ko sta sama (četudi le z žgečkanjem možganskih celic). Potreben je čas ko se usedeva en pred drugega, brez tehnologije, brez novih prijateljev, brez knjig in pisalnih blokov, brez razmišljanja in buljenja v jedilnik kaj bi jedel. Samo midva, preprosta pica med nama in žvenket krigel ko nazdraviva na še en uspešen petkov 'pica in pir' večer.

 

P.s. pa četudi danes z dvodnevno zamudo, najin večer bi bolj težko uživala s trebušnimi krči. Zdravje je vseeno bolj pomembno.

Photo from our Swing and Maps theme wedding. Photo: Matej Misic

Photo from our Swing and Maps theme wedding. Photo: Matej Misic


Craving my mother tongue/ Moja Slovenščina

A veš kaj? Dost imam! Rabim tale prispevek v mojem materinem jeziku. Tema bo…..nič in vse! Manjka mi slovenščina, pa čeprav je porazna. Moj slovenski besedni zaklad se krči in je frustrirajoče, ko med pogovorom s starši preko Skypa ne najdem slovenske besede. In ob brskanju po mojem spominu začnem z opisi besed, ki se slišijo nekako takole: »a veš, ko poleti ne moreš dihat, ampak ne zarad same vročine ampak zaradi….. hmmm….zaradi vode k je v zraku pa pol se vročina zdi hujša, no tega je ful velik, tam 69 procentov«, pa moji starši: »a misliš reči, da je SOPARNO in je 69% VLAGA?«. Jap, takole se potem počutim, kot da se igramo igro farsa (sem morala uporabit google translate/prevajalec za tole besedo) in da sem tri letni otrok, ki se uči novih besed. Počutim se kot butec. Se spomnim, ko sem bila kakšnih deset let stara, ko so prišli sorodniki iz Kanade, in je stric s Kanadskim naglasom govoril na pol slovensko in na pol angleško. Njegov način govorjenja mi je šel skorajda na živce češ, pa saj je rojen Slovenec, kaj se sedaj dela pametnega pa važnega z metanjem angleških fraz v pogovor. Svojega materinega jezika pa ni šans da pozabiš. No čas mi je pokazal, da se motim. Življenje v tujini mi je vzelo del materinega jezika. Ko sem se občasno dobila sama z mojo slovensko prijateljico na pivu, sva ponavadi po parih pivih izpustile slovenščino in je najin pogovor prevzela angleščina. Najini možgani, niso imeli več moči iskanja slovenskih besed, pretežko je postalo (ne krivim piva!). Da naju ni sram, a ne?! V zadnjem letu in pol na poti, pa uporabljam slovenščino še redkeje, saj moj dragi mož po petih letih še vedno ne zna dovolj za preprost pogovor. Malo težko je vaditi slovenščino, če bo njegova replika ena izmed takšnih: »Živjo. Kaj dogaja? Kako si? Glej levo. Pazi. Lačna. Pivo. Dej no!«

Leto in pol na poti? Tako hitro je minilo, in še vedno ne vem kaj počnem. Pred potovanjem, sem bila prepričana, da bova imela ogromno prostega časa za izpeljavo najinih osebnih projektov. Pa se ni izkazalo tako. Komaj nama uspe v tej SOPARNI klimi, stlačiti dnevno telovadbo, da vsaj nekako ostaneva na družbi sprejemljivi teži. Moj veliki projekt pisanja knjige je še vedno v začetkih, razna izobraževanja na to temo so prišla na moj urnik šele nekaj mesecev nazaj, ko sva v ZDA »mirovala« in poizkusila nadoknaditi najin zaostanek. Kam gre najin čas? V potovanje. Ob daljšem potovanju dan kar mine, poln opravkov, letanja naokoli, planiranja korakov naslednjega dne, zapisovanje in organizacija dnevnih ter mesečnih financ, slik, itd… Tan-u uspeva branje knjig, medtem ko jaz zaostajam tudi pri tem in mi je uspelo prebrati le tistih 15 knjig v letošnjem letu. Potem pa stlačiti tri urni Skype s starši enkrat na dva tedna, ter bolj pogosto Facebook pogovorno okno z mojo sestro. Priznam da se nekaj časa zapravi tudi za brezveze na socialnih omrežjih, a to ponavadi skombiniram s planiranjem naslednje postojanke. Prav tako je to življenjska izkušnja, katero želim izkoristiti najbolje. Nisva varčevala toliko let, zato da bom sedaj ždela na računalniku in pisala prispevke za spletno stran, medtem ko je zunaj moje sobe lep sončen dan ter kjer me čakajo nove dogodivščine. Zadala sem si tudi, da bom mojim staršem tedensko napisala kaj se je dogajalo, kakšne dogodivščine sva imela v čisto preprosti slengovski slovenščini, in kako se je to izkazalo? Moja starša še vedno čakata moja tedenska poročila iz Ekvadorja, kjer sva bila več kot 6 mesecev nazaj! Kakšna hčerka pa sem! Grozna! Edini dve osebi, ki želita in bi morali biti na tekočem z vsem kar se dogaja v najinem svetu, jaz pa tudi ne najdem časa za eno poročilo na teden!

Kakšen občutek je na takšnem potovanju? Biti na dolgih »počitnicah«? Kolikor se lahko izbere iz zgornjega odstavka, niso ravno počitnice ampak polni dnevi dogodivščin in ne samo ležanja na plaži. Na plaže hodiva zelo poredko, saj se nama zdi da je to le izgubljanje časa. Ne me razumet narobe, plaže so super, a nama kaj hitro postane dolgčas in ob takšni vročini se potijo tudi najini možgani, tako je vsakršno produktivno delo (kot je pisanje) muka. Pravim, da nama postane dolgčas, čeprav sva ravno ta trenutek na poti na plažo, najin prvi dan po enem mesecu ko se bova prepustila knjigam in morju. Jutri pa že dalje. Takšno potovanje je drugačno od tistega dvo ali trotedenskega dopusta, ko si je potrebno napolniti baterije ob hitrem tempu življenja. Nama se ne mudi polniti baterij, saj nimava ne službe, ne doma. Vendar pa tik pred najinim zaključkom te življenjske avanture, nameravava preždeti v majhnem bungalovu, da se pripraviva v najin skok nazaj v korporativno življenje povprečnega zemljana. Ja tako je, dopust na dopustu si bova vzela. Ampak to šele čez več kot pol leta.

OK. Dovolj čebljanja, svojo dozo slovenščine sem dobila, sedaj pa hitro naredit dnevne vaje in na plažo, da končno preberem že tisto knjigo. Če me še kdaj prime, mogoče še kdaj kaj napišem v tem čudnem in tujcem težkem jeziku, ampak le če bom imela kakšno novo misel. Vi pa če se mudite kje v Aziji, prosim čimveč čebljajte v slovenščini da vas slišim in pocukam za rokav. Rabim kak čvek, da malo povadim in bom prav vesela pa tudi če je samo za pet minut.

Z ljubeznijo do jezika,

zgubljenka Lu.

 

p.s. knjige prav tako berem v angleščini, tako da če je kdo tako dober in ima kakšno e-knjigo v slovenščini o kakšnem slovenskem popotniku, se priporočam za posojo. 

Slovenki v Londonu sva sestavile mednarodno navijaško ekipo, katera je navijala za naše na Olimpijskih igrah 2012. V Slovenskem Olimpijskem pubu v Camden Town-u.

Slovenki v Londonu sva sestavile mednarodno navijaško ekipo, katera je navijala za naše na Olimpijskih igrah 2012. V Slovenskem Olimpijskem pubu v Camden Town-u.