Craving my mother tongue/ Moja Slovenščina

A veš kaj? Dost imam! Rabim tale prispevek v mojem materinem jeziku. Tema bo…..nič in vse! Manjka mi slovenščina, pa čeprav je porazna. Moj slovenski besedni zaklad se krči in je frustrirajoče, ko med pogovorom s starši preko Skypa ne najdem slovenske besede. In ob brskanju po mojem spominu začnem z opisi besed, ki se slišijo nekako takole: »a veš, ko poleti ne moreš dihat, ampak ne zarad same vročine ampak zaradi….. hmmm….zaradi vode k je v zraku pa pol se vročina zdi hujša, no tega je ful velik, tam 69 procentov«, pa moji starši: »a misliš reči, da je SOPARNO in je 69% VLAGA?«. Jap, takole se potem počutim, kot da se igramo igro farsa (sem morala uporabit google translate/prevajalec za tole besedo) in da sem tri letni otrok, ki se uči novih besed. Počutim se kot butec. Se spomnim, ko sem bila kakšnih deset let stara, ko so prišli sorodniki iz Kanade, in je stric s Kanadskim naglasom govoril na pol slovensko in na pol angleško. Njegov način govorjenja mi je šel skorajda na živce češ, pa saj je rojen Slovenec, kaj se sedaj dela pametnega pa važnega z metanjem angleških fraz v pogovor. Svojega materinega jezika pa ni šans da pozabiš. No čas mi je pokazal, da se motim. Življenje v tujini mi je vzelo del materinega jezika. Ko sem se občasno dobila sama z mojo slovensko prijateljico na pivu, sva ponavadi po parih pivih izpustile slovenščino in je najin pogovor prevzela angleščina. Najini možgani, niso imeli več moči iskanja slovenskih besed, pretežko je postalo (ne krivim piva!). Da naju ni sram, a ne?! V zadnjem letu in pol na poti, pa uporabljam slovenščino še redkeje, saj moj dragi mož po petih letih še vedno ne zna dovolj za preprost pogovor. Malo težko je vaditi slovenščino, če bo njegova replika ena izmed takšnih: »Živjo. Kaj dogaja? Kako si? Glej levo. Pazi. Lačna. Pivo. Dej no!«

Leto in pol na poti? Tako hitro je minilo, in še vedno ne vem kaj počnem. Pred potovanjem, sem bila prepričana, da bova imela ogromno prostega časa za izpeljavo najinih osebnih projektov. Pa se ni izkazalo tako. Komaj nama uspe v tej SOPARNI klimi, stlačiti dnevno telovadbo, da vsaj nekako ostaneva na družbi sprejemljivi teži. Moj veliki projekt pisanja knjige je še vedno v začetkih, razna izobraževanja na to temo so prišla na moj urnik šele nekaj mesecev nazaj, ko sva v ZDA »mirovala« in poizkusila nadoknaditi najin zaostanek. Kam gre najin čas? V potovanje. Ob daljšem potovanju dan kar mine, poln opravkov, letanja naokoli, planiranja korakov naslednjega dne, zapisovanje in organizacija dnevnih ter mesečnih financ, slik, itd… Tan-u uspeva branje knjig, medtem ko jaz zaostajam tudi pri tem in mi je uspelo prebrati le tistih 15 knjig v letošnjem letu. Potem pa stlačiti tri urni Skype s starši enkrat na dva tedna, ter bolj pogosto Facebook pogovorno okno z mojo sestro. Priznam da se nekaj časa zapravi tudi za brezveze na socialnih omrežjih, a to ponavadi skombiniram s planiranjem naslednje postojanke. Prav tako je to življenjska izkušnja, katero želim izkoristiti najbolje. Nisva varčevala toliko let, zato da bom sedaj ždela na računalniku in pisala prispevke za spletno stran, medtem ko je zunaj moje sobe lep sončen dan ter kjer me čakajo nove dogodivščine. Zadala sem si tudi, da bom mojim staršem tedensko napisala kaj se je dogajalo, kakšne dogodivščine sva imela v čisto preprosti slengovski slovenščini, in kako se je to izkazalo? Moja starša še vedno čakata moja tedenska poročila iz Ekvadorja, kjer sva bila več kot 6 mesecev nazaj! Kakšna hčerka pa sem! Grozna! Edini dve osebi, ki želita in bi morali biti na tekočem z vsem kar se dogaja v najinem svetu, jaz pa tudi ne najdem časa za eno poročilo na teden!

Kakšen občutek je na takšnem potovanju? Biti na dolgih »počitnicah«? Kolikor se lahko izbere iz zgornjega odstavka, niso ravno počitnice ampak polni dnevi dogodivščin in ne samo ležanja na plaži. Na plaže hodiva zelo poredko, saj se nama zdi da je to le izgubljanje časa. Ne me razumet narobe, plaže so super, a nama kaj hitro postane dolgčas in ob takšni vročini se potijo tudi najini možgani, tako je vsakršno produktivno delo (kot je pisanje) muka. Pravim, da nama postane dolgčas, čeprav sva ravno ta trenutek na poti na plažo, najin prvi dan po enem mesecu ko se bova prepustila knjigam in morju. Jutri pa že dalje. Takšno potovanje je drugačno od tistega dvo ali trotedenskega dopusta, ko si je potrebno napolniti baterije ob hitrem tempu življenja. Nama se ne mudi polniti baterij, saj nimava ne službe, ne doma. Vendar pa tik pred najinim zaključkom te življenjske avanture, nameravava preždeti v majhnem bungalovu, da se pripraviva v najin skok nazaj v korporativno življenje povprečnega zemljana. Ja tako je, dopust na dopustu si bova vzela. Ampak to šele čez več kot pol leta.

OK. Dovolj čebljanja, svojo dozo slovenščine sem dobila, sedaj pa hitro naredit dnevne vaje in na plažo, da končno preberem že tisto knjigo. Če me še kdaj prime, mogoče še kdaj kaj napišem v tem čudnem in tujcem težkem jeziku, ampak le če bom imela kakšno novo misel. Vi pa če se mudite kje v Aziji, prosim čimveč čebljajte v slovenščini da vas slišim in pocukam za rokav. Rabim kak čvek, da malo povadim in bom prav vesela pa tudi če je samo za pet minut.

Z ljubeznijo do jezika,

zgubljenka Lu.

 

p.s. knjige prav tako berem v angleščini, tako da če je kdo tako dober in ima kakšno e-knjigo v slovenščini o kakšnem slovenskem popotniku, se priporočam za posojo. 

Slovenki v Londonu sva sestavile mednarodno navijaško ekipo, katera je navijala za naše na Olimpijskih igrah 2012. V Slovenskem Olimpijskem pubu v Camden Town-u.

Slovenki v Londonu sva sestavile mednarodno navijaško ekipo, katera je navijala za naše na Olimpijskih igrah 2012. V Slovenskem Olimpijskem pubu v Camden Town-u.