Potovanje in ljubezen

Ravno sva nazaj iz najinega 'pica in pir' večera, ritual najinega zakona. S tem ritualom sva pričela ze v Londonu in je zaznamoval konec tedenskega stresa ter prehod v vikend. Skupaj sva spekla najino mojstrovino, si odprla pivi in se kot moderni par usedla pred računalnik, da si pogledava film. Buljenje v zaslon je bil najin priboljšek tistega tedna, ki naju je pripravil na prehod na najin sobotni zajtrk. Da izklopiva možgane ter skrbi iz tedenskega delavnika in se tako resetirava.

Ponovni zagon je bil sobotni zajtrk v dvoje, ko me je iz postelje k mizi privabil vonj dobrot mojega dragega. Jaz mislim dobesedno, ko rečem da gre ljubezen skozi želodec, zatorej je dobra kuha lastnost ki jo oba posedujeva (četudi s tem trobiva, v lasten rog). Ameriške palačinke s svežimi borovnicami in javorjevim sirupom, ali pa omleta z avokadom in domačim kruhom in podobni pridelovalci slin so le začetek tega zajtrka. Da ne omenjam črnega caja, ki sva ga redno tihotapila iz Slovenije (jap prav ste prebrali, čaj uvažava v čajno prestolnico Evrope; Anglijo), ob katerem sva se pogovarjala skoraj vse do kosila. To je bil najin čas, ki je bil za naju svet, čas v katerem sva obstajala le midva in najine misli. Edina višja sila, ki je le poredko zmotila to idilo, je bil živcen služben klic stranke, ko se je kaj zataknilo. Na srečo se je v vseh letih to zgodilo manj kot je prstov na eni roki. To je bil čas, pri katerem je najina ljubezen rastla ali pa le čas izmenjave različnih misli o norih idejah kot npr. Kako bi izgledal svet, če nihče ne bi imel nog.

Ampak sedaj sva na poti, ko nikoli ne veva kje bova v soboto. Prvo leto sva se trudila uskladiti najino potovanje z najino tradicijo a nekako ni šlo. Skoraj tri mesece nisva imela kuhinje v kateri bi ponovila najin ritual, v Afriki je to le nekako težje. Nekako nama je uspelo dobiti v tem času eno picerijo v kateri sva usedla za najin 'pica in pir' večer v katerega sva vključila nekajurno debato, tipično najinemu sobotnem zajtrku. Nato pa je zopet minil mesec, dokler nisva presedlala v Južno Ameriko in imela najeto garsonjero. Tam pa sva se odločila za da bova taksen večer poizkusila imeti dokaj redno. Priznam, nisva bila odločena kdaj in kolikokrat, a vedela sva da to potrebujeva. Po letu potovanja pa sva imela ta ritual pod kontrolo. Vsak petek, vsak teden naju boste našli na pici in steklenici/plocevinki/kozarcu piva in solzami v očeh od smeha, si razlagala najine nore sanje in imela resne debate o najini prihodnosti, strahovih in pričakovanjih. Vzameva si čas za naju. Na tem potovanju sva venomer v družbi drug drugega a z mislimi drugje; ob planiranju naslednjega koraka, kalkuliranju računov ali preprosto v različnih svetovih ob branju knjig. V tem obdobju sva se tako navadila en drugega, da pozabiva komunicirati o naju. Komunikacija postane le del dogovarjanja za načrtovanje potovanja in se kaj hitro pozabi na partnerja, njegova občutja, želje ali le kako noro se znata zabavati ko sta sama (četudi le z žgečkanjem možganskih celic). Potreben je čas ko se usedeva en pred drugega, brez tehnologije, brez novih prijateljev, brez knjig in pisalnih blokov, brez razmišljanja in buljenja v jedilnik kaj bi jedel. Samo midva, preprosta pica med nama in žvenket krigel ko nazdraviva na še en uspešen petkov 'pica in pir' večer.

 

P.s. pa četudi danes z dvodnevno zamudo, najin večer bi bolj težko uživala s trebušnimi krči. Zdravje je vseeno bolj pomembno.

Photo from our Swing and Maps theme wedding. Photo: Matej Misic

Photo from our Swing and Maps theme wedding. Photo: Matej Misic