Kaos v Indiji – Kaos v moji glavi

Sedim na postelji, računalnik v naročju, internet je skoraj neeksistenčen (al kako se že reče), jaz pa ne vem kaj bi. Tan spi, po burni noči bruhanja, medtem ko sem jaz spala celo noč kot polh. A vseeno nimam energije za se spravit na ulico iz katere v sobo slišim nenehno trobljenje, in glasne motorje rikš. Rabim mir in tišino, kar mi očitno ne uspeva najti niti v najini kletni sobici, v katero sva se preselila danes.

Pa se borim z mislijo, da bi pa le morala napisati nekaj strani za knjigo, a nekako ne gre. Toliko idej, kaj napisati a vseeno se ne zmorem skoncentrirati na eno, kaj šele najti besede s katerimi bi vse skupaj spravila v celoto. Ne bom se silila, saj bo na koncu le skropucalo, ki ne bo ničemur podobno. Tudi moji mami zamujam že cel mesec s pisanjem o najinih tednih, pa mi tudi to noče in noče prikapljati na tale epapir. Ožemam in ožemam tele misli, pa se nič iz njih ne izcimi. Moji možgani so na izklopu in niso pripravljeni priti v realnost v kateri bi morali pokazati vsaj nekaj kreativnosti. Mogoče mi manjka branje? Tudi v to nisem prepričana, saj se z zadnjo knjigo še vedno borim, da jo le preberem do konca. V Nepalu, sem prebirala knjige kot po tekočem traku, a odkar sva nazaj v Indiji nekako ne gre. Preberem nekaj strani in že potrebujem zobotrebce da mi držijo odprte veke. Mogoče mi je Indija le prišla do živega, da ne zmorem več misliti in se osredotočiti. Uživam a obenem komaj čakam na mir, kjer mi ni treba skrivati mojih las, ko želim svoj čas. Po več kot letu in pol na poti, ni več prisrčno, ko te ustavi že n-ti domačin ali domačinka za sliko. In ko prikimas, le ta pomaha k preostalim družinskim članom, da bo imel vsak svojo sliko s teboj. Uhh, kako sem srečna da nisem kakšna holivudska igralka, in bo tole trajalo le še dober teden dokler ne odideva iz Indije. Rabim svoj miren kotiček, kamor se zatečem za moje epizode introvertizacije, ko misli polne kaosa popredalčkam na pravo mesto. Po velikosti, po barvah in po namembnosti vse v vrstah in kolonah, tako kot kozarci začimb v moji Londonski kuhinji. Ko v moji obsesivno kompulzivnosti najdem mir in neke vrste meditacijo, katera mi omogoča mojo duševno zdravje. Da se mi ne skocka. No, po naravi sem že v štartu malo skockana, a vseeno bi rada to skockanost obdržala na neki prezentativni ravni.

Evo, moja terapija s pisanjem pričenja delovati, sedaj pa grem v moj zen kotiček malo ustvarjati.  

Indijske ulice

Indijske ulice